Če so skladatelji dvajsetega stoletja glasbo osvobodili »spon« klasične evropske tradicije in jo razširili na območje nedoločenosti in naključnosti, potem sta izum in še zlasti množična proizvodnja elektronskih glasbil oziroma računalnikov takšni tradiciji zadala še bolj uničujoč udarec. Uničujoč seveda bolj v pomenu, da skladanje nenadoma ni bilo več domena na glasbenih akademijah in konservatorijih izobraženih skladateljev, ampak se je popolnoma »demokratiziralo«: z nakupom primernega (in že dolgo ne eksotično dragega) elektronskega pripomočka ima vsak možnost ustvarjati zvoke stočlanskega orkestra in recimo mogočnega zbora, da cele vrste eksotičnih in še nikoli slišanih zvokov in postopkov niti ne omenjam. Tako demokratizacijo je seveda treba jemati z nekaj rezerve. Obvladovanje takšnega elektronskega glasbila oziroma računalnika s primerno programsko opremo je tako kompleksno in zahteva toliko izkušenj, da na koncu tudi v svetovnem merilu ostane samo peščica najbolj vztrajnih in inovativnih.

Med takšne že skoraj dve desetletji sodi tudi Borut Kržišnik (letnik 1961), ki s svojo glasbo pomembno sooblikuje slovensko in svetovno glasbeno prizorišče. Začel je s klavirjem, nadaljeval s kitaro, zdaj pa je računalnik že dolgo njegovo najpomembnejše delovno orodje, čeprav se ima po pravici predvsem za skladatelja (dve njegovi deli sta na primer doživeli tudi koncertno izvedbo), toda če poslušamo eno njegovih šestih doslej objavljenih avtorskih plošč, zelo lepo slišimo, kako mojstrsko obvlada svoje področje dela in kako kompleksne postajajo njegove stvaritve.

Da je na svojem področju eden svetovno pomembnih ustvarjalcev, najbolje dokazuje, da je tako rekoč stalni skladatelj slovitega angleškega režiserja oziroma multimedialnega umetnika Petra Greenawaya, s katerim je sodeloval pri treh filmih, dokumentarcu, gledališki predstavi in instalaciji, z glasbo je opremil film Pokrajina št. 2 Vinka Möderndorferja in celo vrsto kratkih oziroma dokumentarnih filmov, pa tudi gledaliških predstav in plesnih projektov doma in še več v tujini.

Toda vrhunec Kržišnikovega ustvarjanja gotovo pomeni njegova zadnja plošča Valse brutal (KUD France Prešeren), ki je z eno besedo zares brutalna. Če lahko sodim po zapisu v priloženi knjižici, je imel tokrat za izhodišče koncept zeitgeista in njegovega nenehnega spreminjanja. Še bolj natančno, tega, da teoretiki in umetniki določenega zgodovinskega obdobja ali umetniškega gibanja zavračajo vsa prejšnja gibanja in da sebe postavljajo nad vse druge. Takšen koncept se je v sodobnem življenju pravzaprav uveljavil na vseh področjih, od mode do hrane, od avtomobilov do TV: nekaj velja samo tisto, kar je novo, drugačno od prejšnjega, kar ima, če drugega ne, vsaj drugačen okus, barvo, ovojni papir … Lahko tudi samo virtualno.

Skozi sedem skladb z zgovornimi naslovi (Vsiljivec, Goldbachova domneva, Valse brutal, Ludi amphitheatrales, Sanje in okviri, Hodniki moči in Vljudni predator) sledimo Kržišnikovemu videnju tega zeitgeista, ki ga upodablja z ironičnimi gestami velikega orkestra, s poudarjenim ritmom, privlačnimi melodičnimi linijami in velikimi dinamičnimi zamahi, pa tudi s prefinjenostjo in natančnostjo orkestracije. Neverjetni dinamični kontrasti so pravzaprav edino, kar daje ob prvem poslušanju slutiti, da glasbe ne izvaja pravi, ampak »virtualni« orkester, ki je popolnoma v rokah Boruta Kržišnika. To je glasba, ki zahteva popolno pozornost, ker pa tako sugestivno pripoveduje zgodbe, drugače niti ne more biti, saj ves čas osuplja in navdušuje z idejami in rešitvami, ki so nam lahko znane ali presenetljive, vedno pa postavljene v kontekst, v katerem jih ne pričakujemo, zaradi česar so še toliko bolj učinkovite. To je tudi glasba, ki izhaja iz tradicije, sploh je ne zanika, vendar jo hkrati nadgrajuje z vsem, kar je za skladatelja pomembno in kar jo seveda neizogibno uvršča v določen čas in prostor, v določen zeitgeist. ■